Čutenje svojih občutkov: moja pot nazaj k sebi

Vse se je začelo že kar nekaj let nazaj in precej neopazno. Ne z velikim življenjskim pretresom, ne z dramatičnim trenutkom razsvetljenja. Ampak z drobnimi razpokami, ki so se pojavljale v vsakdanjih trenutkih v tišini jutra, ko sem pila jutranji čaj; v vožnji do službe, ko sem brez razloga čutila, da me nekaj tišči; v pogovorih, kjer sem se nasmihala, notranje pa komaj držala ravnotežje.

Dolgo nisem razumela, kaj se dogaja. Bila sem “v redu”. Organizirana. Zanesljiva. Stalnica za druge. A hkrati sem bila nekje daleč od sebe. Kot bi se gledala od zunaj in hkrati ne čutila popolnoma nič… ali pa morda čisto preveč.

Najprej se je oglasilo telo

Ko sem širila zavedanje ljubiti se sem najprej opazila, da se mi dlani blago tresejo, ko sem sedela v avtu. Sredi dneva, brez posebnega razloga sem čutila vedno večjo utrujenost. V zraku ni bilo nič, kar bi me vznemirilo. Ampak telo je govorilo. S tihim, komaj zaznavnim glasom.

Poskusila sem ga preslišati. Stara navada.
A tisti dan nisem mogla. Ko sem prišla domov, sem se kar je bilo zame nekaj novega usedla v tišino. In tam, v tisti brezupno iskreni tišini, sem prvič po dolgem času začutila val žalosti. Nič konkretnega zakaj se tako počuti, ničesar “upravičenega” za to počutje nisem našla v svoji glavi. Samo žalosti, ki je čakala, da jo vidim in izpustim.

Moja prva reakcija na moje čutenje žalosti je bila takojšen upor: Ne zdaj. Ne tega. Zakaj? Saj nimam razloga. Ampak val ni popustil. Prepustila sem se. Dovolila sem si jokati, brez razlage, brez upravičevanja, brez razmišljanja, ali imam “pravico” do tega. In prvič po dolgem času sem se počutila resnično svobodna. Dovolila sem si čutenje v svoji nepopolnosti. V tednih čutenja sem se večkrat vračala k temu občutku in dovoljevanju biti s svojo malo deklico. Včasih me je obiskala tudi tesnoba tista tiha, zategnjena napetost v prsih, ki me je opominjala, da v sebi nosim neizgovorjena čustva. Drugič je prišla jeza na videz brez razloga, a z globoko zgodbo v ozadju, ki je govorila o mejah, ki jih predolgo nisem znala postaviti.

Tedni so minevali jaz pa sem ostajala v temu občutku dovoljevanja čutenja in občutku biti ranljiva v vsakem trenutku. Zanimivo je to, da sem medtem procesom rasti zavedanja, čutila hvaležnost, ker sem se zavedala, da me objema novi val energije, ki se sidra skozi moj pretok.

Izbrala sem učenje, kako čutiti sebe, svojo malo deklico v meni...

Čutenje ni bilo vedno lahko. Velikokrat sem se zalotila, da bežim od sebe, svoje resnice: v delo, v opravke, v skrb za druge.
A ob vsakem novem občutku, ki se je prebudil v meni sem se spraševala:

• Kaj mi ta občutek želi povedati?

• Kaj si želim dati?

• Kaj sem predolgo odrivala stran, kot da ni moja resnica?

In počasi, res počasi, sem začela spoznavati, da moji občutki niso nevarni. Niso nekaj, kar me bo uničilo, ampak so moj kompas, do ljubezni do sebe. Vodijo me tja, kjer sem iskrena. Tja, kjer sem doma- v svoje srce.

Sedaj izbiram sebe in sedaj, ko si dovolim biti, želim s teboj podeliti ta zapis, ki je prišel skozi moj pretok.

Ko si dovolimo čutiti, si dovolimo živeti.
Ko sprejmemo svoje občutke, sprejmemo sebe.
Ko se vrnemo v svoje telo, se vrnemo domov.

In ta pot čeprav ni bila vedno lahka je najlepše darilo, ki sem si ga kdaj podarila. Prehojena pot hvaležnosti in obilja novega zavedanja.

Draga dušica, če si se prepoznal_a v moji zgodbi, ti želim povedati da si vreden_a, čudovit_a v svoj lepoti v tem trenutku v tem čutenju, ki te obdaja. Naj te objamejo spodnji zapisi in naj se ti zasidrajo v tvoje srce.

Varno si je dovoliti. Varno je čutiti. Varno je biti s sabo. Varno je iti počasi. Varno se je ljubiti. Varno je postaviti meje. Varno je sprejemati ljubezen.

Ko si v procesu ti ni treba razumeti vsega naenkrat. Ni ti treba imeti odgovorov. Ni ti treba biti močan_a vsak trenutek.
Tvoje telo, tvoji občutki, tvoja ranljivost vse to je del procesa vračanja vase, vračanje k svojemu notranjemu otroku.

In čeprav je včasih strašljivo odpreti vrata čustvom, ki jih dolgo nisi želel_a videti, je resnica ta, da te ne bodo uničila.
Ko jim dovoliš, da spregovorijo, ti pokažejo pot. Kazalec, ki ga nosiš v sebi, ti počasi, nežno in nevsiljivo kaže smer ljubezni do sebe.

Zaupaj si. Tvoj notranji svet ni breme je tvoj dom.
In ti imaš pravico, da stopiš vanj z mehko roko, z odprtim srcem in z vedenjem, da je čisto v redu čutiti vse, kar pride.

Morda bo proces nepopoln. Morda bo kdaj boleč. Morda bo kdaj presenetljivo lep.
A skozi vse to si ti varen_na.
Varen_na v lastni resnici.
Varen_na v tem čudežu, ki se zgodi, ko začnemo verjeti, da je čutiti pravzaprav eden najbolj pogumnih načinov življenja.

Objem, Maja.