Energija vašega prostora je zrcalo duše

Draga moji,

včasih se največje rane ne zgodijo z velikimi dejanji, ampak z besedami, ki se v otroštvu tiho usedejo v naše srce.

»Nisi dovolj dobra.« »Nisi dovolj dober.« »Ne znaš.« »Poglej njo, ona je boljša.« »Poglej njega, on zna več.«

In čeprav smo bili takrat samo otroci, ki smo si želeli biti videni, slišani, objeti in sprejeti, so te besede lahko v nas ustvarile občutek, da se moramo ves čas dokazovati. Da moramo biti boljši, tišji, pridni, popolnejši. Da potrebujemo ugajati, da bi nas imeli radi.

Potem odrastemo.

Mislimo, da smo vse to že pustili za seboj. A življenje nam na pot včasih pripelje ljudi, ki se dotaknejo prav teh starih ran. Osebe, ob katerih se spet počutimo majhne. Osebe, ki nas s svojimi besedami, odnosom ali energijo vrnejo v občutek: »Nisem dovolj.«

A danes želim, da veš nekaj zelo pomembnega.

Te osebe niso prišle zato, da bi te ponovno zlomile. Prišle so zato, da se skozi njih naučiš nekaj, česar se kot otrok nisi mogla ali mogel naučiti.

Da postaviš mejo. Da ostaneš v svoji vrednosti. Da se ne znižaš več.

Da ne iščeš več potrditve tam, kjer je nikoli nisi zares prejela ali prejel.

Da ne dovoliš, da tuj pogled določa tvojo resnico.

Ko si bil otrok, morda nisi imel glasu. Morda nisi znala reči: »To me boli.« Morda nisi smel reči: »To ni res.« Morda si verjel, da potrebuješ potrpeti, se prilagoditi, biti tiho.

A danes nisi več tam. Danes si odrasla duša. Odrasel človek. In v sebi nosiš moč, da rečeš: »Tega ne sprejemam več.« »Ne bom se več pomanjševal/a, da bi bil/a sprejet/a.« »Moja vrednost ni odvisna od tega, kako me vidiš ti.« »Dovolj sem.«

Postaviti mejo ne pomeni, da postanemo hladni ali brezčutni. Pomeni, da končno z ljubeznijo primemo za roko svojega notranjega otroka in mu rečemo: »Zdaj sem tukaj jaz. Ne bom te več pustil/a samega. Ne bom dovolil/a, da te kdorkoli znova prepriča, da nisi dovolj.«

In takrat se začne zdravljenje.

Ne takrat, ko nas vsi razumejo. Ne takrat, ko se vsi spremenijo. Ne takrat, ko dobimo opravičilo.

Ampak takrat, ko se mi sami odločimo, da ne bomo več živeli iz stare rane.

Draga dušica, mogoče ti je danes življenje pokazalo osebo, situacijo ali besedo, ki te je zabolela globlje, kot bi pričakovala ali pričakoval. Morda se je dotaknila tistega starega dela tebe, ki je nekoč verjel, da ni dovolj.

A prosim, ne obsodi se zaradi tega. Samo ustavi se. Položi roko na srce. Zadihaj. In si nežno reci:

»To je stara rana, ne moja resnica.«

Tvoja resnica je, da si vreden/a ljubezni. Tvoja resnica je, da znaš.

Tvoja resnica je, da smeš rasti v svojem ritmu. Tvoja resnica je, da ti ni treba tekmovati z nikomer. Tvoja resnica je, da si dovolj točno takšna, točno takšen, kot si danes.

Naj te danes angeli nežno spomnijo:

meja ni zid med tabo in ljubeznijo. Meja je sveti prostor, kjer se tvoja duša končno počuti varno.

In ko se ne znižaš več, da bi te drugi sprejeli, se začneš dvigovati v svojo pravo svetlobo.

Z angelskim objemom,

MajaArt – kreacije z angeli