Hvala, ker sem!

Draga duša,

danes te nežno povabim v preprost, a globok trenutek hvaležnosti.

Ritem na Zemlji nas daje v energijo, naj ves čas nekaj lovimo, dosegamo, ustvarjamo in pridobivamo. Medtem pa pozabimo na nekaj zelo svetega: da svoj sitem srca že imamo v nas samih.

In to je ritem hvaležnosti zase. Danes zapri oči in začuti: Hvala, ker sem. Hvala, ker diham. Hvala, ker čutim. Hvala, ker smem biti tukaj, v tem trenutku, točno takšna ali takšen, kot sem. Velikokrat mislimo, da bomo mir, hvaležnost začutili šele takrat, ko bomo imeli več dobrin v svetu. Več denarja. Več potrditev iz okolice. Več imetja.

A resnica srca je pogosto drugačna. Obstaja velika razlika med tem, da v življenju samo imamo, in tem, da življenje zares živimo.

Imeti pomeni izbirati. Živeti pomeni čutiti.

Imeti pomeni gledati, kaj nam še manjka.

Živeti pomeni opaziti, koliko blagoslovov je že tukaj in občutiti.

Imeti pomeni iskati vrednost zunaj sebe.

Živeti pomeni začutiti, da si vredna in vreden notranje sreče že sedaj. Ko se ustavimo in se iskreno zahvalimo za to, kar že je, se v nas nekaj premakne. Srce se zmehča. Dih postane mehkejši. Misli se umirijo. In kar je bilo še trenutek nazaj samoumevno, postane sveto.

Morda danes nimaš vsega, kar si si nekoč želela ali želel. A gotovo imaš nekaj, za kar si lahko iskreno hvaležna ali hvaležen že ta trenutek.

Topel pogled. Varno zavetje. Telo, ki te nosi. Srce, ki čuti. Izkušnje, ki te oblikujejo. Imaš ljudi, ki te imajo radi. In imaš celega sebe.

Danes ne išči popolnosti. Danes ne meri svojega življenja po tem, koliko imaš. Danes se vprašaj: ali si dovolim to življenje tudi zares živeti? Dovoli si začutiti hvaležnost ne šele takrat, ko bo vse popolno, temveč zdaj. Sredi poti. Sredi vsakdana. Sredi nepopolnosti.

Ker včasih največje bogastvo ni v tem, kar držiš v rokah, ampak v tem, kar znaš prepoznati v srcu.

Hvala, ker sem. Hvala za vse, kar imam.

In hvala za vse, kar življenje skozi mene še želi začutiti, ustvariti in nežnostjo razcveteti.

Z ljubeznijo,

Maja