Ko dež ni bil pomirjujoč... in kako me danes vrača k sebi

Včasih sem dež doživljala kot nekaj žalostnega. Kot bi nebo jokalo skupaj z menoj.

Spomnim se enega jesenskega popoldneva, ko sem kot najstnica stala ob oknu svoje sobe. Kaplje so polzele po steklu kot solze, jaz pa sem v sebi čutila isto težo, isto sivino. Tisti dan sem bila razočarana, izgubila sem nekaj, kar sem takrat verjela, da mi pripada. Morda je bila to prijateljica, zaupanje, ali samo iluzija, ki se je razblinila. Dež ni bil uteha, bil je kot ogledalo moje notranje žalosti.

Nisem razumela, zakaj me tako boli. Nisem vedela, kako biti v tisti tišini. Vse, kar sem čutila, je bila ločenost od sebe, od drugih, od sveta. Dež me je potegnil vase, a ne na zdrav način. Preveč sem se poistovetila z žalostjo, namesto da bi jo slišala.

A potem so minila leta. Življenje me je peljalo skozi različne izzive – notranje in zunanje. In nekoč, čisto spontano, sem med enim izmed tistih tihih, dolgih deževnih dni, znova obstala ob oknu. Tokrat nisem bila žalostna. Tokrat sem bila… mirna.

Ugotovila sem, da me dež ne zadržuje več v žalosti. Prej me vrača k meni, moji mali deklici.

Takrat sem dojela nekaj, česar prej nisem znala videti.
Dež ni bil nikoli žalosten sam po sebi žalost sem vanj projicirala jaz. Vsaka kaplja je nosila življenje, gibanje, cikličnost. Zdaj vem, da dež ne prihaja zato, da bi nekaj vzel, ampak da bi nekaj očistil. Da bi spomnil, kako naravno je izpustiti, kako svetlo je postati prazen, da se lahko znova napolniš.

Dež me je naučil, da občutki niso sovražniki, ampak voda, ki teče skozi mene. In če ji pustim teči, me ne utopi, temveč očisti.

Dež je kot angelski šepet iz nevidnega sveta.
Danes dež doživljam, kot nekaj globoko svetega. Ko začnejo padati prve kaplje, čutim, kako se moje misli umirjajo. Kot da svet zadrži dih, in v tisti tišini, ki jo le dež zna ustvariti, najdem svoj notranji steber.

Ni več bežanja. Ni več žalosti. Le globoka, mehka prisotnost.

Ko poslušam, slišim. Ko sem tiho, zaznam angelski šepet ne kot glasove, temveč kot občutek. Kot nežen dotik srca, kot sporočilo, ki pride v obliki notranjega vedenja, topline, nežnosti.

Dež mi pomaga pozabiti na iluzije ločenosti. Poveže me z naravo, z nebom in s sabo. Spomni me, da sem vedno del nečesa večjega, nežnega in modrega.

Morda dež res joka. A danes vem, da je to sveti jok očiščenje, blagoslov, povabilo k povezavi z angelskim svetom.

In v tej tišini… slišim sebe, svoj šepet ljubezni.

Objem,

MajaArt-kreacije z angeli