Ko sem se naučila sprejeti strah

Vedno sem mislil, da je strah nekaj, česar se moram znebiti. Da je to ovira, napaka v sistemu, nekaj, kar me zadržuje nazaj in mi ne pusti živeti svobodno. Dolgo sem verjela, da se je potrebno truditi, da se znebim občutka strahu. Danes vem, da to ne drži.

Spomnim se trenutka, ko sem prvič zares prisluhnila svojemu strahu. Bil je običajen dan, zunaj je rahlo rosilo, jaz pa sem stala pred odločitvijo, ki bi mi lahko spremenila življenje. Srce mi je razbijalo, dlani so se mi potile, v glavi pa so se vrstile misli: Kaj pa če mi ne uspe? Kaj pa če se osramotim? Kaj pa če nisem dovolj dobra?

Kot sem bila navajena bi se takšnega občutke hitro izognila. Zbežala bi v delo, raztresenost, izgovore. A tokrat sem obstala Zaprla sem oči in si dovolila čutiti. Dovolila sem si biti prestrašena v občutku osamljenosti.

V tistem trenutku je prišlo močno zavedanje: strah ni moj sovražnik. Strah je del mene. Je prijatelj, ki pokaže, da sem na robu cone udobja, da nekaj šteje, da mi je mar. Če ne bi bilo strahu, ne bi bilo tudi pravega poguma.

Naučila sem se, da sprejemanje strahu ne pomeni, da se mu podredim. Pomeni, da ga priznam, da ga pogledam v oči in rečem: Vidim te. Slišim te. A kljub temu grem naprej.

Od takrat naprej se strahu ne trudim več utišati. Ko pride, ga povabim na kavo. Vprašam ga, kaj mi skuša povedati. In potem skupaj najdeva pot naprej. Morda počasneje, morda s tresočimi koraki, a z večjo iskrenostjo in notranjim mirom.

Danes vem, da življenje brez strahu ne obstaja. Obstaja pa življenje, v katerem nas strah ne ustavi ampak nas oblikuje, krepi in pelje naprej.

In to je življenje, ki ga želim živeti. Naj moja zgodba obogati tudi tvoje srce.

Objem, Maja