Ko sem ugledala sliko izpred 10 let

Ko se je prikazala slika izpred desetih let …

Danes zjutraj me je pričakal “spomin” fotografija izpred desetih let. Tisti trenutek sem za nekaj sekund kar obmirovala. Slika, na kateri sem jaz nasmejana, sproščena, z iskrico v očeh, obdana z ljudmi, ki so takrat pomenili moj svet.

V preteklosti bi me tak prizor spravil v nostalgično razpoloženje. V glavi bi se zaslišal tisti znani stavek: “Kako je bilo lepo … kje so ti časi?”
In čutila bi tisti majhen cmok v grlu, tisto mehko žalost, ki pride, ko se zaveš, da se nekatere stvari ne bodo nikoli več ponovile.

Ampak danes … danes je bilo drugače.
Ko sem gledala to sliko, sem čutila hvaležnost. Globoko, tiho hvaležnost.
Za tisti čas. Za ljudi, ki so takrat hodili ob meni. Za sebe takšno, kot sem bila takrat.
In hkrati za vse, kar je prišlo potem.

V teh desetih letih sem izgubila marsikaj. Nekatere odnose, nekatere priložnosti, celo dele sebe, za katere sem mislila, da me bodo vedno spremljali. Ampak danes vem, da sem globoko v sebi želela marsikaj spustiti, da sem lahko zrasla v to, kar sem zdaj.

Spomnim se obdobij, ko sem se upirala spremembam. Ko sem se z vsemi močmi oklepala preteklosti, ker sem se bala, da prihodnost ne bo mogla biti tako lepa. In vsakič znova me je življenje po svoje nežno, po svoje neusmiljeno učilo, da je edina stalnica sprememba. Sprememba sedaj zame pomeni ljubezen do sebe, do svoje male deklice, ki biva ljubeče v meni.

Ko nekaj izgubimo, pride žalost. To je naravno. Pride čas, ko potrebujemo mir, tišino, celo solze. A potem pride trenutek, ko se v tebi nekaj premakne. Ko začutiš, da si pripravljen narediti korak naprej. Da se ne oziraš več samo nazaj, ampak pogledaš proti odprtim vratom, ki jih življenje vedno znova odpira. Zato potrebujemo zbrati pogum, da opazimo klic našega srca, da odpremo vrat svojega obilja.

Danes, ko gledam to staro fotografijo, ne čutim več teže spominov. Čutim mir. Čutim hvaležnost.
Ker sem tista deklica s slike še vedno jaz, samo z malo več izkušenj, modrosti in zaupanja v življenje.

In morda je to tisto najlepše spoznanje, ki ga prinese čas: da vsaka izguba, vsak konec, vsaka sprememba v sebi nosi seme nečesa novega.
Le dovolimo si čutenje in angelska energija bo stekla v naše srce.

Objem, Maja.