Ko si nekaj podarim za svojo dušo, mi življenje vrne z obiljem

Ko si nekaj podarim za svojo dušo, mi življenje vrne z obiljem

Včasih se zgodi nekaj čarobnega, ko si dovolimo izbrati zase. Ko prisluhnemo svoji duši, svoji tišini in notranjemu klicu, ki nas nežno vodi v izkušnje, ki nas ljubeznivo objemajo, zdravijo in negujejo.

Tudi sama sem pred kratkim stopila v tak trenutek. Začutila sem močan, skoraj angelski klic, naj se udeležim izobraževanja, ki me je povzemalo že več tednov. Nekaj v meni je vedelo, da me tam čaka darilo nova širina, nova energija, novo rojstvo mene same.

A ko sem pogledala na stanje svojega obilja, številke niso kazale v smeri, ki bi mi dala občutek popolne lahkotnosti. Dovolila sem si občutiti resnico trenutka: “Trenutno nimam celotnega zneska.” In hkrati je bilo v meni globoko vedenje: “To je zame.”

Odločila sem se, da zaupam.

Plačala sem polovico zneska in ostalo predala vesolju angelom, vodstvu, življenju. Nisem vedela ne kako ne kdaj, samo vedela sem, da me notranji glas ni brez razloga poklical.

In takrat se je zgodilo.
Kot bi se odprla skrita vrata obilja, sem čez nekaj dni prodala svojo kreacijo nekaj, kar je nastalo iz mojega srca, iz mojega navdiha. Kot da bi mi življenje reklo:

Hvala, ker si zaupala vase. Hvala, ker si izbrala svojo dušo. Tukaj je prostor zate, tukaj je obilje, tukaj je lahkotnost.

Ta izkušnja me je ponovno spomnila na nekaj, kar angeli vedno šepetajo:

✨ Ko slediš svoji duši, življenje poskrbi za pot.
✨ Ko investiraš vase, vesolje investira vate.
✨ Ko zaupaš, se obilje odzove.

Moji angeli vodniki so mi v meditaciji povedali, da je vsaka izbira iz ljubezni do sebe kot svetlobni signal, ki ga pošljemo v univerzum. In univerzum na ta signal vedno odgovori ne s pogojem, da smo “zadosti dobri”, ampak preprosto zato, ker smo se uskladili z energijo ljubezni.

Ko si nekaj privoščim za svojo dušo, ne zapravljam.
Ustvarjam prostor.
Odpiram vrata.
Priznavam svojo vrednost.

In prav ta energija vrednosti je ključ, ki odklepa obilje.

Morda je bilo moje “ne vem, kako bom poravnala drugi del” pravzaprav najlepše možno povabilo angelom, da mi pokažejo, da nisem sama. Da ni vse na mojih ramenih. Da življenje ni boj, ampak tok. In da ko se odprem, se vse uskladi.

Danes vem, da je vsak tak korak v neznano pravzaprav korak v naročje zaupanja.
Korak v svetlobo.
Korak k sebi.

In ko stopimo k sebi, se življenje vedno, ampak res vedno odzove z obiljem.

Objem, Maja.