Mir v sebi

Draga dušica,

včasih pridejo trenutki, ko navzven morda izgleda, da zmoremo vse. Da stojimo. Da ustvarjamo. Da se smejimo. Da nadaljujemo. A znotraj nas je lahko povsem druga zgodba.

Tudi sama sem šla skozi trenutke, ko sem čutila, da moje telo ne diha več globoko. Dih je postal plitek. Prsi so bile tesne. Misli so iskale varnost tam, kjer je ni bilo. V meni se je prebujal nemir, kot da bi se nekaj starega želelo dokončno odlepiti od moje energije. Dolgo sem mislila, da potrebujem ta občutek v sebi zadržati in iti naprej. Da potrebujem biti močna. Da potrebujem razumeti vse, kar se dogaja. Da potrebujem hitro najti rešitev.

Potem pa sem en dan začutila, da ne bežim samo pred situacijo, ampak bežim pred svojim čutenjem-bežim pred sabo. Bežim pred svojo malo deklico v sebi.

Tisto malo deklico, ki je nekoč potrebovala objem. Ki je želela slišati, da je varna. Da ni preveč občutljiva. Da ni narobe, če čuti globoko. Da ni sama. In ko sem se začela oddaljevati od sebe, sem se začela izgubljati. Moje telo me je začelo klicati nazaj skozi plitko dihanje, skozi stisko, skozi nemir. Ni me kaznovalo. Reševalo me je.

Moja duša mi je šepetala: “Vrni se k sebi. Ne išči miru zunaj. Postani mir v sebi.” Takrat v preteklosti sem se začela učiti, da mirnost ni nekaj, kar pride, ko se vse zunaj uredi. Mir je odločitev.

Začela sem se ustavljati. Začela sem tako, da sem polagala roke na svoje telo in sem čutila sebe, svoje srce, svoje dih. In samo bila sem ob sebi.

Rekla sem si: “Maja, tukaj sem. Ne bom te več zapustila. Tudi ko boli. Tudi ko ne veš. Tudi ko te je strah- tukaj sem.”

In v meni se je nekaj začelo mehčati. Moja mala deklica ni potrebovala popolnih odgovorov. Potrebovala je mojo prisotnost. Moj objem. Moj dih. Mojo ljubezen. Počasi se je plitko dihanje začelo poglabljati. Nemir se ni razblinil v eni minuti, a ni več vodil mene. Jaz sem začela voditi sebe.

Postavila sem se v svoj steber v nežen, svetel, notranji steber, kjer sem lahko hkrati ranljiva in močna. Mehka in odločna. Čuteča in varna. Ženska, ki čuti. Duša, ki se vrača domov.

In to želim danes predati tudi tebi, draga ženska, dragi moški. Tudi ti se lahko vrneš k sebi. Ni ti treba vedno vsega rešiti takoj. Ni ti treba skrivati svojih občutkov. Ni ti treba bežati pred tistim delom sebe, ki potrebuje ljubezen. V tebi je otrok, ki si želi biti slišan. V tebi je srce, ki si želi miru. V tebi je duša, ki zna najti pot nazaj v svetlobo.

Vprašaj se vsak dan: “Kateri del mene zdaj potrebuje mojo ljubezen?”

Tam se začne umiritev. Tam se začne notranji mir. Tam se začne vračanje v svoj steber.

Vzemi si nekaj minut samo zase.

Usedi se tako, da začutiš tla pod seboj. Hrbet naj bo raven, a ne napet. Kot da se skozi tvojo hrbtenico dviga nežen steber svetlobe. Položi eno roko na srce in drugo na trebuh. Samo opazuj svoj dih, čuti kako se od dihu in izdihu premika prsni koš ali trebuh.

Potem nežno vdihni skozi nos in v sebi reci: “Vračam se domov k sebi.”

Počasi izdihni skozi usta in v sebi reci: “Spuščam, kar ni moja resnica.”

To ponovi nekajkrat. Z vsakim vdihom začuti, kako se v tvojem srcu prižiga nežna zlata svetloba. Z vsakim izdihom začuti, kako iz tvojega telesa odhaja napetost, strah, pritisk in vse, kar te je oddaljilo od sebe. Potem si predstavljaj svojo malo deklico ali malega dečka v sebi. Nežno jo ali ga poglej. Brez obsojanja. Brez popravljanja.

Samo reci: “Vidim te. Čutim te. Zdaj sem tukaj. Ne zapuščam te. Ljubim te”

Dihaj.

Naj se tvoje telo spomni, da je varno. Naj se tvoje srce spomni, da ni samo. Naj se tvoja duša spomni, da ima v sebi angelsko moč miru.

Na koncu si v sebi ponovi: “Stojim v svojem stebru. Diham v svojem miru. Vračam se k sebi z ljubeznijo.”

Angelsko sporočilo za danes

Mir je trenutek, ko se odločiš, da ne boš več zapustil/a sebe. Tvoja duša zna dihati globlje od strahu. Tvoje srce zna najti svetlobo tudi tam, kjer je samo tema. Danes se vrni v svoj steber. Nežno. Počasi. Z ljubeznijo. Mi smo ob tebi.

Objemam vas z angelsko ljubeznijo,

Maja