Prebujanje v svojo energijo: vrnitev domov k sebi

Danes pišem iz prostora, kjer ni več potrebe po dokazovanju. Iz prostora, kjer se ne sprašujem več, ali sem dovolj, ampak se spomnim, da sem živa svetloba v človeški obliki. In to spoznanje ni prišlo naenkrat. Prišlo je skozi nežne trenutke zavedanja. Kot da se je nekdo v meni počasi prebudil in rekel: “Maja, čas je, da se vrneš domov, vase.”

Dolgo sem živela tako, kot živimo mnogi. Zunaj sebe. V mislih. V urnikih. V pričakovanjih. V vlogah. V tem, kako bi morala. Kako bi bilo prav. Kako bi bilo varno. In čeprav sem bila videti “v redu”, sem v sebi pogosto čutila tiho utrujenost. Ne tiste, ki jo reši spanec. Ampak tiste, ki pride, ko se predolgo oddaljiš od svoje resnice.

Potem pa so se začeli pojavljati majhni klici, angelski šepet:
“Poglej, kako se počutiš.”
“Ustavi se.”
“Dihaj.”
Iskreno novo zavedanje zame ni nek velik “duhovni dogodek”. Zavedanje je trenutek, ko se ujamem, da živim na avtomatiki, in se nežno vrnem v telo. Ko opazim, da sem spet začela nositi tujo energijo, tuja pričakovanja, tuje strahove si rečem: “Stop. To ni moje.”
Zavedanje je, ko ne bežim več od svojih občutkov, ampak jih držim kot otrokovo roko: mirno, nežno, brez sodbe.

In ko sem začela to vaditi, se je zgodilo nekaj čarobnega: moja energija se je začela vračati k meni. Prebujanje v svojo energijo je kot vračanje barv v sliko. Najprej opaziš sivino. Potem začneš spet čutiti. Potem se spomniš, kaj ti prija. Kaj ti ne prija. Kje se krčiš. Kje se odpiraš. Kdo ti jemlje dih in kdo te vrača k sebi. Včasih se prebujanje zgodi skozi lepoto, včasih skozi izkušnjo.

In zanimivo bolj ko sem se vračala v svojo energijo, bolj sem začela razumeti, da mi ni treba biti ves čas močna. Da je moč tudi v tem, da si dovolim biti mehka. Da si dovolim počivati. Da si dovolim reči “ne”. Da si dovolim izbrati sebe, brez krivde.

Prebujanje ni popolnost. Prebujanje je iskrenost.
Je trenutek, ko si priznam: “Danes sem utrujena.”
In si ne očitam. Je trenutek, ko čutim, da sem izgubila kompas in namesto da se kaznujem, se vprašam: “Kaj potrebujem, da se vrnem?”

Včasih je odgovor zelo preprost: voda, sprehod, tišina, sveča, molitev, narava. In včasih je odgovor: “Potrebujem samo sebe. Svojo prisotnost.”

Ko se prebujam v svojo energijo, se učim, da nisem tu zato, da se prilagodim vsem. Tukaj sem, da sijem v svoji resnici. Da živim v svojem ritmu. Da se ne razdajam do praznine. Da gradim življenje, ki me hrani, ne izčrpava. In danes vem nekaj, kar bi rada povedala tudi tebi, ki bereš:
Če čutiš, da si nekje izgubljen(a), nisi v svojem stebru se spomni, da si se samo odmaknil(a) od sebe. In dobra novica je: vrnitev vase je vedno možna.

Ne potrebuješ velikih korakov. Potrebuješ majhne, resnične trenutke.
En vdih.
En “ne” brez opravičila.
En “da” sebi.
En dan, ko se vprašaš: “Kako se jaz počutim?”
In si tudi odgovoriš.

Angelski šepet za vse nas:
“Ko se vrneš k sebi, se vrne tudi tvoja svetloba. Mi smo s teboj a ključ do vrat nosiš ti.”

Objem, Maja