Strah izgube

Strah izgube ni vedno povezan s smrtjo …

Dolgo nazaj sem v sebi ozavestila nekaj zelo globokega.

Vedno sem mislila, da je strah izgube povezan predvsem s smrtjo. S tisto fizično izgubo človeka, ko nekoga ni več ob tebi. Ko ga ne moreš objeti, poklicati, slišati njegovega glasu ali začutiti njegove prisotnosti. A potem sem začutila, da je strah izgube lahko veliko tišji. Veliko bolj nežen.
In včasih tudi veliko bolj skrit. Strah izgube se prebudi tudi takrat, ko si v odnosu dovolimo ranljivost. Ko ne igramo več močne osebe. Ko ne prikrivamo več svojih občutkov.
Ko ne rečemo več: “Vse je v redu,” če v resnici v nas nekaj boli.

Strah izgube se prebudi, ko si dovolimo povedati resnico. Na spoštljiv, miren, direkten način. Ko si priznamo: “To me je zabolelo.” “To sem začutila.” “To sem začutil.” “Tukaj potrebujem več nežnosti.” “Tukaj potrebujem več spoštovanja.” “Tukaj se ne počutim več varno.”

In takrat se v nas lahko prebudi tisti stari notranji glas strahu:
“Kaj pa, če me zaradi tega zapusti?” “Kaj pa, če se odmakne odnos?” “Kaj pa, če me ne bo več imel rad/a?” “Kaj pa, če izgubim to osebo samo zato, ker sem povedal/a svojo resnico?”

In tukaj sem začutila nekaj pomembnega. Včasih se ne bojimo izgubiti človeka. Bojimo se izgubiti odnos, kakršnega smo poznali. Bojimo se izgubiti bližino, četudi nas ta bližina včasih boli.
Bojimo se izgubiti občutek pripadnosti, tudi če smo se v njem že dolgo prilagajali.
Bojimo se, da bo naša iskrenost preveč. Da bo naša ranljivost pretežka. Da bo naša resnica povzročila razdaljo.

A moja duša mi je prišepnila nekaj nežnega: Tisti, ki odide zaradi tvoje mirne resnice, morda nikoli ni zares znal držati prostora za tvoje srce. In tisti, ki ostane, ko se pokažeš ranljivo, te vidi globlje. Ne samo v tvoji svetlobi. Ampak tudi v tvoji resnici.

Ranljivost ni napad. Ranljivost ni drama. Ranljivost ni šibkost.
Ranljivost je trenutek, ko srce odloži oklep in reče:
“Tukaj sem. To čutim. Prosim, sliši me.”

In danes vedno bolj razumem, da ljubeč odnos ni tisti, kjer nikoli ničesar ne povemo. Ni tisti, kjer se vedno prilagodimo, da ne bi izgubili druge osebe. Ni tisti, kjer tiho pogoltnemo svoje občutke, samo da ostane mir. Pravi odnos je tisti, kjer lahko povemo resnico in ostanemo spoštovani.
Kjer lahko čutimo in nismo obsojeni. Kjer se lahko odpremo in nas druga oseba ne kaznuje z odmikom, hladnostjo ali tišino. Kjer je prostor za oba. Za tvoje srce in za srce druge osebe. Danes se učim, da če zaradi svoje resnice izgubim odnos, v katerem nisem smela biti iskrena, potem morda nisem izgubila ljubezni. Morda sem izgubila iluzijo, da moram biti tiho, da bi bila sprejeta. In to spoznanje je boleče. A hkrati osvobajajoče.

Ker moje srce ne želi več živeti v strahu, da bo iskrenost odnesla ljudi stran. Moje srce se želi učiti, da prava ljubezen ostane tudi takrat, ko govorimo resnico. Ne grobo. Ne z obtoževanjem.
Ampak nežno, jasno in spoštljivo.

Morda se tudi ti kdaj bojiš povedati, kaj čutiš. Morda tudi ti zadržuješ besede, ker se bojiš, da boš izgubil/a bližino. Morda tudi ti čutiš, da je včasih lažje molčati, kot tvegati, da se odnos spremeni.

A zapomni si … Tvoja ranljivost ni preveč.Tvoja resnica ni preveč. Tvoje srce ni preveč.

Pravi ljudje se ob tvoji resnici ne bodo prestrašili tvoje globine. Morda se bodo morali tudi sami srečati s sabo. A tisti, ki te ljubijo z zavestjo, bodo želeli razumeti, ne kaznovati.

Zato danes objemam vse vas, ki se učite govoriti iz srca. Vse vas, ki se učite postaviti besede tja, kjer je prej živela tišina. Vse vas, ki se učite, da spoštljiva iskrenost ni rušenje odnosa, ampak povabilo k večji resnici.

Angelski šepet zate:
Ne boj se svoje resnice. Ko jo izgovoriš z ljubeznijo, ne rušiš mostov odpiraš vrata tistim odnosom, kjer je tvoje srce lahko zares varno. 🤍

Objem, Maja